Svet katoliških laikov je v soboto, 15. novembra 2008 v prostorih sv. Jožefa na Zrinskega 9 v Ljubljani organiziral že  4. laiški dan z naslovom Komunikacija v Cerkvi.

Namen posveta je bil predvsem:

1. Opredeliti močne in šibke točke notranje komunikacije na različnih nivojih Cerkve (župnija, dekanija, škofija, medškofijska raven).
2. Opredeliti močne in šibke točke komunikacije Cerkve z različnimi zunanjimi javnostmi.
3. Iskati možne rešitve za komunikacijske izzive, ki nastajajo na različnih nivojih.

Posveta se je skupaj s sodelujočimi udeležilo okrog 30 udeležencev, predstavnikov katoliških laiških gibanj, skupnosti in združenj, na posvetu pa je bil navzoč tudi ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran.

Srečanje je bilo razdeljeno na dve glavni temi: notranja in zunanja komunikacija. Ob začetku posamezne teme sta 2 glavna govornika predstavila teoretični del, ki je bil podlaga za razpravo na okrogli mizi.

Organizirane so bile tri okrogle mize, in sicer:

• Komunikacija na župnijski in dekanijski ravni (notranja komunikacija),
• komunikacija na škofijski in medškofijski ravni (notranja komunikacija),
• komunikacija Cerkve z drugimi deležniki (zunanja komunikacija)

Ob začetku prvega dela, kjer je bilo govora o notranji komunikaciji, je dr. Stanko Gerjolj, dekan Teološke fakultete, teolog in pedagog, kot uvodni govorec med drugim povedal, da je za vsako skupnost pomemben »mi« občutek, s katerim se identificiram(o) kot sestavni del skupine. Pojem dekanija npr. že zajema tako široko (obsežno) in neosebno (se ne poznamo) območje, da ne pritegne avtomatično. Notranja komunikacija v vsaki skupnosti potrebuje zgodovino in je perspektivna le, če med seboj vzpostavljamo stike na način in z držo, da se lahko spremenim(o). Če se znotraj neke skupnosti doživljam »izven konteksta«, to otežuje komunikacijo in predviden pretok informacij.

Kratka predstavitev dveh tipologij osebnostnih vzorcev, ki sta razpršeni in prisotni v vsaki skupnosti. Čistih »tipov« osebnosti seveda ni, pri vsakem posamezniku pa je eden od tipov bolj izrazit ali dominanten.

a)      Introjektivni tip osebnosti: gre za t. i. klečečo Cerkev – vse sprejema in vsebino potlači – v skrajnem primeru zaradi nepredelanih informacij lahko »kolapsira«.

b)      Projektivni tip osebnosti: misli in si predstavlja, da vsi želijo in hočejo isto kot on – gre za agresivni tip človeka, ki za vse vse ve.

c)      Retroflektivni tip osebnosti: se zapira vase – agresivnost in sovraštvo akumulira in negativnih čustev ne kaže in navzven ne izraža.

d)     Konfluentni tip osebnosti: hoče vsem ustreči in nikoli ne reče ne (iz tega izhajajo številni krščanski vzgojni poudarki) – svojih meja in sposobnosti kritično in zrelo ne presoja, zato tudi pravočasno ustrezno ne zmore reagirati.

Dar prijateljstva: prijatelji so tisti, ki niso del primarne družine ali skupnosti (niso del intimnih odnosov), so pa kot angeli v našem življenju, saj »vedo, za kaj gre«. Prijateljstvo priča o tem, da smo sposobni tudi zunanje komunikacije, poleg tega pa gre za trajne in nepragmatične odnose. – Če so znotraj neke skupnosti prijateljske vezi z »zunanjim svetom« pretesne, to ruši notranjo harmonijo skupnosti.

1.     Komunikacija na župnijski in dekanijski ravni

Prispevek gospoda Gerjolja je bilo tudi izhodišče za prvo okroglo mizo.

Okroglo mizo je moderiral Gašper Furman z Društva Vrnet, na njej pa so sodelovali: gospa Helena Kregar, predstavnica Društva katoliških pedagogov Slovenije na župnijski ravni, gospod Aleksander Remškar, predstavnik Neokatehumenata iz župnije Brezovica pri Ljubljani, gospod Ferdo Lah, predstavnik ŽPS iz župnije Komenda in župnik Alojzij Grebenc iz župnije Dol pri Ljubljani.

Poudarki in zaključki iz razprave:

Sogovorniki so izpostavili izkušnje, ki jih imajo na območju svoje župnije. Povedali so, kako rešujejo nastale težave, npr. kako sprejemajo nefleksibilnost in zaprtost župnika za poživitev življenja v župniji ali kako na aktivnost in sprejetost faranov v župniji vpliva zamenjava župnika. Predstavnik laiškega gibanja je govoril o duhovnem pojmovanju razmerja med laiki in duhovniki.

Zelo pomembno je, da župnik v župniji ustvarja odnose medsebojnega zaupanja in iskrenosti, in da je odprt do ljudi. Med ljudmi je potrebno graditi mostove, kjer koli je mogoče. Duhovnikom se v zadnjih letih delovni čas ni spremenil, spremenil pa se je šolajoči se mladini od vstopa v šolo do univerze ter zaposlenim. Ljudje so praviloma razpoložljivi za delo v župniji, potrebno pa jih je na ustrezen način nagovoriti in povabiti k sodelovanju.

Komunikacija na dekanijski ravni skoraj ni bila omenjena, kar govori v prid dejstvu, da ta razsežnost življenja in delovanja Cerkve pri nas ni živa.

2.     Komunikacija na škofijski in medškofijski ravni

2. Okroglo mizo je moderiral Igor Blažič, predsednik SKLS, na njej pa so sodelovali: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Urada za laike iz Nadškofije Ljubljana, gospod Matej Cepin, predstavnik SKLS in Mladinskega ceha, dr. Andrej Saje, tiskovni predstavnik SŠK in gospod Jože Bartolj, novinar Radia Ognjišče.

Poudarki in zaključki iz razprave:

Dr. Mojca Bertoncel iz Nadškofije Ljubljana je spregovorila o vertikalni (od župnije (ŽPS), prek dekanije (DPS) do škofije (ŠPS) in obratno) in horizontalni ravni komunikacije (med župnijami in dekanijami). Dodana vrednost komunikacije v Cerkvi je iskanje Božje volje oziroma odpiranje k presežnemu.

Matej Cepin je opozoril na dejstvo, da se številne naloge in dela v Cerkvi podvajajo. Podatke za naslovnike npr. zbirajo različne ustanove, ki med seboj niso povezane ali usklajene. Za več ustanov v Cerkvi ni jasno, kdo jih sestavlja oziroma kdo naj bi bil imenovan vanje. Predstavil je štiri vrste obstoječih »kultur« v Cerkvi:

a)      hierarhična kultura – jasno razmejene naloge in pristojnosti – npr. škofija ali skavti – ključne odločitve za vse se sprejemajo na tej ravni

b)      klubska kultura – npr. Mladinski ceh, združenja, župnije

c)      kultura posameznikov – npr. društvo umetnikov

(včasih je sprejeta kot škodljiva primes, saj zahteva visoko stopnjo samostojnega odločanja)

* * * * *

d)     mrežna kultura – je usmerjena v določeno nalogo

Vzroke za težave v notranje-cerkveni komunikaciji iščemo zunaj, čeprav bi moral vsak najprej pogledati v skupnosti, znotraj katerih in v katerih deluje. Med odgovornimi ni dovolj povezav, pretočnost informacij je slaba. – Kako jo izboljšati (da se dela npr. ne bi podvajala)? Splošni sindrom katoličanov je preobremenjenost in izgorelost – razlog za to pa ni samo v dejanskem obsegu dela (ki ga je preveč), ampak tudi v tem, da nimamo definiranih prioritet. Prioritete so jedro vsake strategije.

Dr. Andrej Saje je povedal, da smo v Cerkvi na Slovenskem v zadnjih 15-ih letih na področju komuniciranja dosegljiv velik napredek, saj pred prvim papeževim obiskom v Sloveniji (leta 1996) komunikacije z javnostjo v sedanjem pomenu in obsegu sploh ni bilo. Pred letom 1996 sta obstajala tednik Družina in mesečnik Ognjišče. V zadnjih letih je nastal Vrnet, z oddajanjem je začel Radio Ognjišče, vzpostavil se je TU SŠK, poleg njega pa imamo tudi tri (nad)škofijske tiskovne urade. Dejstvo je, da Cerkev (kot ustanova) v izobraževanje ljudi na tem področju ne vlaga. Komunikologije niti pri nas niti v tujini ne študira noben duhovnik ali laik, kar je slabo. V zadnjem času opaža pozitiven razvoj komunikoloških veščin, njihova uporaba pa je še vedno prešibka. Mnoge med nami je še vedno strah javnega nastopanja, številni pa zanj tudi niso zadostno strokovno usposobljeni. Superiornosti, ki je bila včasih prisotna, danes ni več – ljudje danes bolj ali manj odkrito in naravnost povedo, kaj si mislijo, povedo svoje mnenje, zato si moramo še posebej v Cerkvi prizadevati za ustrezen nivo komuniciranja.

Naloga institucionalne Cerkve je, da zagotavlja, vzpostavi in vzdržuje ustrezne strukture (npr. Vrnet). Zgolj entuziazem in prostovoljstvo več ne zadostujeta. Določena področja je potrebno profesionalizirati.

V Cerkvi sodelovanja z novinarji večkrat ne vzamemo resno. Dobro bi se bilo držati načela, da z novinarji praviloma sodelujemo – ne glede na to, ali jim bomo (v celoti) odgovorili na njihova pričakovanja ali ne. Z njimi je potrebno gojiti pristne odnose.

Potrebno si je prizadevati za medsebojno povezanost različnih ustanov v Cerkvi in večji interaktivni pretok informacij, po drugi strani pa to pogosto ni nujno ali potrebno. Dogajanje v župniji ali gibanju je v večini primerov namenjeno zgolj njenim članom (je interne narave), zato informacij na višji ali širši nivo vedno ni potrebno posredovati. V Cerkvi je še vedno težava v tem, da informacije, ki so širšega cerkvenega, kulturnega ali družbenega značaja, pravočasno ali pa sploh ne pridejo do ciljne publike. Še vedno premalo razumemo, kako pomembno je pravočasno obvestiti prave ljudi in/ali ustanove. S tem ima največ dolgoletnih izkušenj p. Ivan Rampre DJ z Radia Vatikan.

Več bi morali vlagati v proaktivno delovanje, kar pomeni, da bi se morali v javnosti pojavljati stalno in načrtno (vedoč, kaj želimo) – in ne le defenzivno ali takrat, ko nam je všeč. Pri nastopanju v javnosti je potrebno izhajati iz osebnih izkušenj in jih deliti z navzočimi. Pomembno je, da uporabljamo sodobnemu človeku razumljiv jezik in ne arhaično govorico (ki je večina več ne razume).

Informacija je formacija: s pomočjo sporočanja tudi oblikujemo naslovnika/prejemnika. Izkoristiti je potrebno ugodne čase (ko je v javnosti pomanjkanje informacij).

Večkrat zamenjamo resnico z mnenjem. Odnosi so danes precej površinski, zato si je še posebej potrebno prizadevati za iskanje resnice (in ne samo mnenj).

Dober zgled za komunikacijo je tudi evangelij, ki ga lahko beremo tako, da smo pozorni na način, kako je Jezus komuniciral z javnostjo.

Osnovna naloga TU SŠK bi bila, da bi se o pomembnih dogodkih znotraj Cerkve kot glas SŠK oglasil nekajkrat na leto, vendar zaradi potreb cerkvene in civilne javnosti tudi zbira informacije in poročila o dogodkih, odgovarja na novinarska vprašanja itd. Delo in poslanstvo TU SŠK predstavlja zametke slovenske katoliške agencije, za katero pa v Cerkvi zaenkrat nimamo niti ustreznega števila usposobljenih ljudi niti materialnih in drugih sredstev, ki bi zagotavljala njeno kompetentno in kontinuirano delovanje.

Problem (ne)komuniciranja in (ne)pretoka informacij v Cerkvi je večplasten: 1. Sporočilo škofov (ali njihovih najožjih sodelavcev, torej hierarhije) učinkovito ne pride do vernikov oziroma ciljne skupine. Primer za to je npr. letošnji slovenski pastoralni dan, ki je bil maja v Celju. Večina ljudi se je na kraju dogajanja zbrala zaradi zvestobe in pripadnosti Cerkvi ali na prošnjo župnika, ki so mu škofijske službe to »naročile«, in ne zato, ker bi imeli udeleženci pravo predstavo o tem, kakšen je bil cilj in namen prireditve oziroma bi bili zato tudi notranje motivirani ali pripravljeni. 2. V ljudeh je močno zakoreninjen strah, ki izhaja iz negativnih izkušenj in nezaupanja, ki se je oblikoval in zakoreninil v preteklem družbeno-političnem sistemu. 3. Komunikoloških veščin se je potrebno učiti, saj njihovo obvladanje ni samo po sebi umevno. Na vsak govor se je potrebno pripraviti in na vsak govor se na nek način pripravljamo celo življenje. S tem oblikujemo tudi lastno govorno identiteto in prepoznavnost.

Tudi v Cerkvi smo odgovorni za oblikovanje javnega mnenja.

Jože Bartolj z Radia Ognjišče je predlagal, da bi z organizacijo novinarske konference, na kateri bi predstavili današnje dogajanje, laiški dogodek na najvišji ravni v Sloveniji, postal bolj prepoznaven in odmeven tudi v necerkveni javnosti.

V Napovedniku Radia Vatikan »pristane« le okrog 40 % dogodkov, ki se na cerkvenem področju dogajajo po Sloveniji, vse ostalo pa ostane nezabeleženo, kar govori v prid že ugotovljenemu dejstvu, da dogodkov (četudi so vsebinsko bogati in pomembni) ne znamo medijsko pravilno predstaviti. Na področju promocije in vključenosti v verigo priprave in posredovanja informacij nam manjka poguma in smelosti.

Novinar je omenil potrebo po usposabljanju laikov (tudi znotraj SKLS) za delovanje in nastopanje v medijih. Tudi slabo in nezadostno komuniciranje gibanj in združenj v Cerkvi se odraža kot zelo pičel izkupiček v javnosti (če le pomislimo na izid zadnjih državnozborskih volitev). Dejstvo je tudi, da se deklarirani katoličani na forumih, ki jih poklicno zasleduje, ne oglašajo. Redko je na njih zaslediti zagovarjanje katoliških stališč in mnenj.

3.     Komunikacija Cerkve z drugimi deležniki

Uvod v 3. okroglo mizo je pripravil p. dr. Peter Lah DJ s Fakultete za medije. Ko govorimo o notranji in zunanji komunikaciji, ki zadeva Cerkev, si moramo odgovoriti na vprašanje, kdo je noter in kdo zunaj. Merilo za živo in učinkovito komunikacijo je, da se vsi člani »organizacije« doživljajo kot skupnost. Za zunanjo komunikacijo je pomembno, da je le-ta učinkovita, pri čemer je osnova oziroma pogoj za to dejstvo, da se predstavimo (kar predpostavlja vedenje o tem, kdo smo, kaj je naša identiteta). Zaradi napačnih predstav o tem, kdo je/smo Cerkev, nastajajo stereotipi, kar posledično vodi v brezbrižnost in konflikte.

Kaj je katoliški medij? – Za odgovor na to vprašanje moramo vedeti, čigav je oziroma kdo ga oblikuje. Za slovenski kontekst je pomembno, da vemo, kdo je/smo Cerkev in kdo so tisti, ki to niso, torej »drugi«.

Najbolj znani in razširjeni katoliški mediji pri nas so tednik Družina, revija Ognjišče, radio Ognjišče in spletne strani http://www.rkc.si (oziroma društvo Vrnet). Njihova identiteta je zelo pomembna za notranjo komunikacijo. Internet je medij, ki je po svoji naravi in dosegu ciljne publike najmanj vezan na (cerkveno) hierarhijo oziroma zunanjo strukturo, zato ima največ možnosti za to, da neposredno nagovarja tudi nekatoličane oziroma nekristjane.

Katoliški mediji se večkrat znajdejo v položaju, »ko niso od nikogar«, kar pomeni da niso niti cerkveni niti necerkveni. V podobnih položajih se lahko znajdejo tudi druge ustanove in/ali posamezniki.

Cerkev ima v javnosti negativno podobo, pri čemer je teža javnega mnenja velika. – To breme moramo nositi vsi katoličani (in ne le uradni predstavniki Cerkve). Posamezen katoličan osebno k temu v večini primerov ni pripomogel! – Kaj naj katoličani naredimo s tem, da ne bi izgubili motivacije? Kaj naj naredimo v odnosu do struktur? – Laike je potrebno vključiti v vse procese življenja Cerkve.

Na področju odnosov z javnostjo Cerkev nima strategije. Naše ustanove so na tem področju zelo uboge. Ne pustimo se poučiti. Nimamo ustreznega strokovnega znanja in izkušenj.

Kakšno je naše razumevanje medijev?

V Cerkvi smo v času zunanjega preganjanja (umetno) vzdrževali občutek enotnosti in harmoničnosti in smo bili tako navznoter kot navzven uglašeni. Z nastopom družbenih sprememb so se stvari radikalno spremenile. Problem v Cerkvi je, da nimamo razvite civilne družbe.

Imamo nerealistično predstavo o tem, da bi o Cerkvi vsi morali pisati/poročati pozitivno in naklonjeno ali da bi bila naloga civilnih medijev celo evangelizacija. Postavljeni smo pred skušnjavo, da imamo pred seboj pretežno katoliško populacijo ali da bi vse želeli narediti za katoličane/kristjane.

Sprejeli smo komunistično predstavo o tem, kakšna je vloga novinarjev: novinar bo šel k šefu in ga bo vprašal, kaj naj ljudem pove. – Ali se kdaj vprašamo, zakaj novinarji o Cerkvi poročajo tako kot poročajo, če pa je od Cerkve pogosto tako težko dobiti odgovore. V novinarjevo poslanstvo je vključeno preučevanje in raziskovanje terena s čim več različnih zornih kotov. V Cerkvi se bomo morali naučiti oblikovati javno mnenje (to je ključnega pomena) in ga učinkovito posredovati jasnosti. Ljudje (verujoči) danes pogosto ne vedo, kaj misli hierarhija.

Dejstvo, da se novinarji na naše pozive samodejno odzovejo, ni več samoumevno. Mi se moramo truditi, da pridemo do njih. Z njimi moramo preživeti tudi nekaj časa in gojiti dobre medsebojne odnose.

V Cerkvi igra pomembno vlogo pričevanje. Prepričljivi in prepričevalni pa smo, če smo pristni, avtentični, kar pomeni, da o sebi (in ustanovi, ki jo npr. zastopamo ali predstavljamo) priznamo in povemo tudi slabosti in napake. S tem pridobimo na verodostojnosti in kredibilnosti tako pri novinarjih kot v javnosti.

Okroglo mizo je moderiral gospod Sebastijan Magdič, predstavnik SKLS, na njej pa so sodelovali: gospod Uroš Urbas s časnika Finance, gospa Barbara Pavlakovič, predstavnica skavtov za stike z javnostjo, gospod Bogomir Štefanič, novinar Družine ter dr. Drago Rudel, predstavnik Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije.

Poudarki in zaključki iz razprave:

Uroš Urbas s Financ je kot katoličan izpostavil, da v Sloveniji vlada ideološke hegemonija. V Sloveniji si lahko ponosen, če si levičar ali liberalec, če si npr. desničar ali katoličan pa ne! – Zakaj imajo mediji tako videnje Cerkve? – Cerkev ima zelo velik notranji potencial, ki ga ne zna izkoristiti. – Potreben bi bil drugačen pristop v odnosu do medijev. Javnega nastopanja se v osnovni ali srednji šoli praviloma sistematično ne učimo, v Cerkvi pa (npr. branje bogoslužnih beril in drugih besedil). Pridobljene izkušnje bi bilo potrebno nadgraditi in laike učiti komuniciranja z javnostjo. Izdelati bi bilo potrebno komunikacijsko strategijo.

Izpostavil je tudi, koliko je Cerkev v javnem mnenju na moralnem in etičnem področju izgubila s projektom T-2. Njegovih razsežnosti se zagotovo še premalo zavedamo.

Bogomir Štefanič z Družine je povedal, kakšna stereotipna mnenja v javnosti veljajo o njihovem časopisu. Po eni strani s strani hierarhične Cerkve uživajo visoko stopnjo avtonomnosti in zaupanja, po drugi strani pa zaradi javnega mnenja o Cerkvi s hierarhijo delijo isto usodo. Težko je prebijati notranje in zunanje meje. Pogosto so v položaju, ko morajo braniti sebe in pozicijo lastnika (v njihovem primeru slovenskih škofij).

Omenil je objavo treh letnih finančnih poročil škofij v njihovem tedniku (za leta 2005–2007), kar naj bi pripomoglo k večji transparentnosti poslovanja škofij in obveščenosti javnosti. Korak naprej je bil narejen. Večjo preglednost pa bi v Cerkvi potrebovali tudi pri načrtovanju in sprejemanju pastoralnih vizij. – Večina informacij, žal, ostaja na ravni SŠK, Slovenskega pastoralnega sveta (SPS), škofij ali Škofijskih pastoralnih svetov (ŠPS) ter drugih, s hierarhijo povezanih organizmov. Katoliška javnost ne ve, kakšne so (trenutne) prioritete Cerkve na Slovenskem, niti ji ni bil predstavljen (kratkoročni ali dajnoročni) pastoralni načrt. Vse, kar javnost ve, je, da smo letos v letu mladih in da v povezavi s tem na različnih ravneh potekajo različna srečanja in prireditve.

Velik premik v slovenskem javnem mnenju bi se ali se bo zgodil, ko bo npr. Družina prva objavila novico o spolni zlorabi duhovnika ali pastoralnega delavca.

Barbara Pavlakovič iz Združenja slovenskih katoliških skavtinij in skavtov je kot predstavnica za odnose z javnostjo (po poklicu je komunikologinja) povedala, da na področju komuniciranja z javnostjo resno sistematično in strateško delajo (nivo obvestila za javnost, tiskovnih konferenc in osebnih stikov z novinarji). K posredovanju in objavam njihovih prispevkov v medijih veliko pripomorejo tudi osebna poznanstva.

Dr. Drago Rudel iz Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije je povedal, da bi več komunicirali, če bi bili za to bolje pripravljeni in usposobljeni. Za komuniciranje je potrebna vsebina. V njihovem združenju so pred časom škofom oziroma škofijam ponudili brezplačno pomoč pri gospodarskem delu vodenja župnij, vendar se škofje z njihovim predlogom niso strinjali. Cerkev postaja ekonomski subjekt, vendar kot taka z javnostjo ne zna komunicirati. Podatki o premoženju niso transparentni, čeprav je to priporočil in naročil plenarni zbor. S transparentnostjo bi si Cerkev izboljšala javno podobo. Cerkev v javnosti ne govori o tem, kam oziroma v kakšne namene namenja prihodke. Vprašanje je, v čem je razlog za skrivanje? Očitna napaka Cerkve je, o tem področju niti z notranje- niti z zunanje-cerkveno javnostjo ne komunicira.

Cerkev bo zaradi svojega poslanstva vedno pod drobnogledom javnosti. T-2 je Cerkvi kot celoti (tako znotraj kot zunaj nje) z moralno spornimi programi naredil neprecenljivo škodo. Šlo je za netransparentnost in tudi za zelo nespretno komuniciranje z javnostjo, v ozadju pa so bili tudi parcialni in osebni interesi.

Resničnost je taka, da določeni mediji nekaterih vsebin zaradi uredniške politike ali drugih razlogov ne objavljajo, zato je pomembno, da vemo, komu in v kolikšnem obsegu moramo poslati kakšno obvestilo/sporočilo.

Zaključki posveta

1. Pogoj za dobro komunikacijo sta medsebojno zaupanje in iskrenost.

2. Pomanjkljiva notranja komunikacija med cerkvenimi ustanovami pomeni majhen izkupiček v javnosti.

3. Potrebno je iskati sinergije med klasičnimi cerkvenimi občestvi (župnijami) in gibanji.

4. Obstoječe strukture že dajejo dobre možnosti za komuniciranje, za pravo komunikacijo pa smo odgovorni mi.

5. Z boljšo notranjo komunikacijo v Cerkvi na vseh ravneh se bo izboljšalo tudi javno mnenje o Cerkvi.